PRIGODA O ZELENIH STENSKIH IN MODREM DREVESNEM PAJKU

»Si že kdaj plezala?« me vpraša trener, ko stojimo pod eno od sten v Črnem Kalu in gledamo proti vrhu, da me že boli vrat. 
»Nisem še. No ja, samo na drevesa,« se nasmehnem. 
»Torej boš poskusila danes, če hočeš. Malo pozneje, na tisti smeri tam. Tista je lahka.«
»Kakšne tri metre gor in nato tri metre dol. Samo, da vidim, kako je plezati v steni,« se psihično pripravljam. 
Že dobri dve uri smo tu in spodbujamo svoje otroke, ki plezajo po steni kot pajki. Moja dva sta oba v zeleni majčki, zato sta od daleč videti kot zelena pajkca. Ko se otrokom zazdi, da ne gre več, poslušajo nasvete, kam naj premaknejo stopalo, kje je oprimek, kako naj prenesejo težo … in naj seveda vztrajajo. Tu spodaj, na trdnih tleh, smo tako in tako vsi strašno korajžni. 
Olala, na vrsti sem … in čutim cmokič. Potiho upam, da mi bo uspelo priplezati nekje do polovice stene, tri metre bi bilo res prekratko. Na hitro še malo teorije, privežem se, obujem izposojene plezalke in: »Niveska, požen’, stena je pripravljena!«
Do polovice mi gre dobro, jupi! Plezam naprej, a zgornji del stene je gladek kot ogledalo. Ni oprimkov, ni stopkov – nič, nothing, niente, ništa, nada! Zbiram moči. Z očmi pregledujem, če je zame sploh možno še naprej, morda bo za prvič dovolj. Obrišem kapljice potu s čela. Malo počivam, prilepljena na steno, in ugotavljam, da tu gor, na tej višini, prav res ni enako kot tam dol.

Še malo, še malo … Zberem se, najdem miniaturno špranjico in uprem konico stopala. Odrinem se, od nikoder se kar naenkrat pojavi stopek za drugo nogo in potem mi spet gre … do vrha!
Dotaknem se označene točke in zaslišim fanfare, spodaj se zbira tisočglava množica, že odpirajo šampanjce in razvijajo rdečo preprogo, na okoliških hribih pokajo ognjemeti, nebo preleti letalo z napisom: USPELO TI JE!
Hi hi, nič od tega. Samo tišina, pripekajoče sonce, utripanje tudi najbolj drobnih mišic v telesu in tisti mehek občutek v prsih. Zdi se mi, da se je še stena zmehčala. 

Po vrvi se spustim do tal, trener mi da roko in se smeje.

»Čestitam! Veš, da ta smer sploh ni tako strašno lahka, ha ha. Tisti del pod vrhom je že petka. Za prvič je bilo več kot odlično.«

Zadovoljna se naslonim na bližnje drevo in na deblu zagledam pajka, ki modruje: »Res ni dobro zmeraj vsega vedeti vnaprej.«

 

Nives Mahne Čehovin



Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *