Jama Vilenica, le nekaj ovinkov od doma, je ime dobila po vilah. To je poseben prostorčiču v drobovju kraške zemlje. Ko si v njej in ugasnejo luči, se tudi jama sprehodi po tebi. In ni samo podzemlje vilinsko, tudi okrog jame je srcebožajoče lepo.
Preden se prepustim kozmogramom na skalah pred jamo, najprej sezujem čevlje, jih skrijem v grm in se odpravim malo naokrog. Stopala požgečka trava, sprva še krtačkasto pokošena, ki nato postaja vse višja, ko zapustim urejeni del. Zaidem v gozd, vsakič v drugo smer. Hodim kar naprej, za nosom, kjer ni več utrjenih stezic in so sledi človeških nog bolj redke, če sploh so. Kdaj pa kdaj vidim uležano travo ali razrito zemljo. Tu domujejo gozdna bitja … ena kosmata, druga pernata, tretja brenčava … in tudi tista izmuzljivo samosvoja.
Stopam kar hitro, ne da bi razmišljala ali gledala pod bose noge, z nekim občutkom, ki ga niti ne znam opisati. »Čuječe« bi morda bila najbližja beseda, saj stopala na svoj način začutijo tla, tik preden se jih dotaknejo, in zmehčajo korak. Če je karkoli ostrega, bodljikavega, grobega …, stopala zaznajo in spontano stopijo drugače. In tako je hoja po gozdu ves čas mehka. Tudi če traja uro ali več, na koncu nimam niti ene praske, ranice, trna ali česarkoli … samo topla in prebujena stopala. In prebujeno sebe.
Neko poznopomladansko jutro sem se še pred službo bosonoga odpravila po visoki travi, da so mi kapljice rose močile tudi kolena, nato pa sem še malo »pomižala« v sonce. Vrnila sem se prerojena, čeprav sem tisto noč intenzivno sanjala in se mi je zjutraj zdelo, da nimam več moči za novi dan. Čez dobro uro me je med običajnimi sporočili posebej razveselilo eno, ki ga je prijateljica kar tako, za lepši dan, zaključila s pesmijo meni ljube pisateljice Alenke Rebula.
Prva kitica gre takole:
»Blagor ženskam,
ki znajo hoditi kot vile,
zemlja lahko zadiha
pod njihovimi rahlimi stopali.«
Sama bi pa dodala:
»Blagor nam, ki še imamo jezera, slapove,
gore, travnike, potoke, morje, gozdove …
in še lahko stopamo bosi v te svetove.«
Nives Mahne Čehovin
