PRIGODA NA OSMIH METRIH

Ah, ta veličastnost gozdnega zelenja, ko se pustiš posrkati tišini, ki to sploh ni, saj prekipeva od zvokov. V šumenju, brenčanju, šelestenju, cvrkutanju, črikanju, petju, skovikanju in neopredeljivem spreletju oživi nekaj, kar drugje niti ne poskuša oživeti. Gozd vselej pripravi prostor, pomiri čas in potrpežljivo čaka.

Svetloba dneva pojenjuje, ko obstojim sredi poti. Bližnji hrib se dobrika soncu, naj že pride na drugo stran, jaz pa čutim, da je v gozdu danes zame še nekaj. Zaprem oči, vdihnem … Pred očmi se mi prikaže drevo, mimo katerega so moja stopala že večkrat hodila, medtem ko sem s pogledom skušala zaobjeti buhtenje krošnje v nebo. Tja grem, se odločim, splezala bom nanj … Odpihnem tisti večno dvomljivi glasek, ki se dobro zaveda, da ima zadnje čase vse manj besede, a me vendar skuša ustaviti, češ, deblo je preširoko in krošnja previsoka. Ne, danes ni.

Drevo me že čaka, pobožam skorjo in prislonim lice. Ena od mravelj me pošnjofka s tipalkami in gre svojo pot. Začnem plezati. Obsedim šele tik pod vrhom, tam, kjer so veje še dovolj močne in dajejo zavetje. Pomislim na to, da mi je bolj kot slovensko »sedeti NA drevesu« bliže angleško »to sit IN the tree«. In tako po angleško sedim »v« drevesu, mežikam v pojemajoče sonce, tiho pojem neko japonsko pesmico, posvečeno vodi, misli pa … ah, te so obtičale že spodaj, pri prvi veji.

Poleg vseh ptic se oglasita še kukavici, vsaka z ene strani. Kmalu se vsi glasovi tako uskladijo, da zaznam ritem. Uau! Prisluhnem melodiji. Lepo je tu …

Še vedno je lepo. Temni se že, pogledam navzdol in ugibam … hm, kakih osem metrov je. Na prvi veji še vedno sedijo misli in bingljajo z nogami. Čakajo, da se spet spustim na tla.

No, zdaj vem, kam moram priti, ko se hočem v zraku prizemljiti.

 

Nives Mahne Čehovin



Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *