Najprej poglejte skozi okno. Če je sončno vreme, dajte računalnik ‘na čakanje’ in pojdite ven na sonce. Če je že večer, dežuje ali zunaj ždi megla, berite naprej. Ko sem ta članek pisala, je bilo nebo prekrito s težkimi oblaki in več dni zapored je deževalo, kot bi nekdo tam zgoraj odprl jez. Na dan, ko je šel v tisk, pa smo imeli več kot deset dni zapored sončno vreme. Po takšnem poletju, kot smo ga doživeli letos, je čisto vsak trenutek jesenskega sonca še toliko bolj dragocen.
Sonce je zvezda, ogromna žareča krogla plinov. Učili smo se, da je edina zvezda (tipa G2) v našem Osončju in da planeti, vključno z Zemljo, krožijo okoli nje. Tu lahko nasujem še celo vrsto podatkov o plinih, ki sestavljajo Sonce, temperaturah, fotosferi, plazmi, gibanju, izbruhih …, a vse to tokrat ne bo v ospredju.
Sonce danes jemljemo kot samoumevno: zjutraj se pojavi na obzorju in zvečer prepusti svoje mesto luni. Če ne kmetujemo ali naš poklic ni odvisen od sončnih dni, mu v glavnem ne posvečamo posebne pozornosti, razen v času dopustov ali dogodkov na prostem. Nekako pozabljamo, da ima v celotni človekovi zgodovini sonce zelo posebno mesto, saj se opisuje, časti, blagoslavlja … v velikem številu izročil in kultur po vsem svetu. Ni treba daleč, že v slovanski mitologiji je Kresnik avtohtoni slovenski bog sonca, danes pa nam slovar pojasnjuje, da je kresnik »bitje, ki predstavlja sonce in ima največjo moč ob kresu«. V slovenski mitologiji oz. predkrščanski veri se pojavi na samem začetku stvarjenja: »Ničesar ni bilo, samo bog Svetovid, Sonce in Morje.« Nekje v podzavesti nam morda še odzvanja misel ‘brez sonca ni življenja’, a dokler nam sije, ga tu, v zmernem celinskem podnebju, opazimo (kako paradoksalno!) šele takrat, ko ‘ga ni’. Dober primer je prav letošnje poletje: kronično malo sončnih dni, nižje temperature, oblaki in dež, ni ga bilo človeka, ki ne bi pojamral po soncu. Cela zmešnjava – vse bolj se zdi, da so štirje letni časi samo še na pici. Pokvarjeni dopusti so še najmanjše zlo, bolj problematični so slab pridelek na poljih in v sadovnjakih, slaba žetev v solinah, zdesetkan pridelek medu, anomalije pri cvetenju in rasti, razmočena zemlja, bolezni rastlin, gnitje … in nenazadnje slabše počutje ljudi. Pri sebi gotovo lahko opazimo, da v slabem vremenu nimamo prave energije, nismo tako pri moči in se nas hitreje poloti potrtost. Ko pa naše telo prejme in akumulira energijo sonca (zlasti možgani), se osvobodimo malodušja in napolnimo z energijo in pozitivnimi občutki.
Vsa življenjska energija prihaja od sončne svetlobe in, čeprav imamo od sonca veliko dobrega, večinoma ne znamo prav izkoristiti tega brezplačnega in trajnega vira energije. Šele v zadnjem desetletju smo na primer začeli sončno energijo pretvarjati v električno, pa še to s polževo hitrostjo. Sonce ne samo greje in osvetljuje, ampak tudi zdravi in hrani. Medicina na primer priporoča izpostavljanje telesa soncu pri depresiji, rahitisu, osteoporozi, psoriazi … Zdravljenju s sončno svetlobo pravimo helioterapija. Kot zanimivost, sredi 19. stoletja je Arnold Rikli, po rodu Švicar, na Bledu vodil naravno zdravilišče za aristokrate, znano po vsej Evropi, kjer so njegovi gostje poleg telesne vadbe in zdrave prehrane uživali tudi v sončnih in svetlobnih kopelih.
Poleg izpostavljanja kože sončnim žarkom pa obstaja še en način sprejemanja blagodejnih učinkov sonca – skozi oči. Metoda se imenuje ‘zrenje v sonce’, ‘gledanje v sonce’ ali tudi ‘solarna joga’ (angl. sungazing; hrv. sunčarenje) in se izvaja samo ob sončnem vzhodu ali zahodu, ko je svetloba še šibka. O metodi se je treba prej natančno poučiti in upoštevati napotke (!), da si ne poškodujemo oči. Zrenje v sonce, če je pravilno izvedeno, spodbuja delovanje zelo pomembne žleze (epifiza ali češarika), ki leži sredi možganov, prav za očmi. Poleg tega zvišuje raven energije, deluje antioksidativno, odpravlja prehranske motnje, krepi imunski sistem in spomin, upočasni staranje, zvišuje proizvodnjo melatonina, ki deluje antidepresivno, ter spodbuja sposobnosti, kot sta na primer intuicija in jasnovidnost. Poveča se tudi raven vitaminov A in D. Fotoni iz sonca so 100-odstotna pozitivna energija in imajo ugoden učinek tako na celice kot možgane. Dokazano je, da se s pomočjo metode gledanja v sonce nevroni v možganih regenerirajo, zato se naše zdravje izboljša in imamo več moči. Blagodejne učinke zrenja v sonce je pri nas javnosti pred leti predstavil tudi bioterapevt Marjan Ogorevc, trener olimpijca Primoža Kozmusa.
Zelo na kratko, zrenje v sonce poteka tako, da zjutraj v prvi uri po sončnem vzhodu ali zvečer v zadnji uri pred sončnim zahodom gledamo s sproščenimi očmi v sonce. Takrat je njegova svetloba šibka in ne poškoduje oči. Začnemo počasi, z desetimi sekundami in vsak dan podaljšamo za deset sekund, dokler ne dosežemo skupaj 45 minut. Potem minutažo spet zmanjšujemo za 1 minuto na dan, dokler ne pridemo na nič. Sončna energija zjutraj spodbuja delovanje telesa, zvečer pa pomirja. Očesna mrežnica je edino mesto v telesu, kjer kri pride v neposreden stik s svetlobo in se tako ‘osonči’. Najbolje je, da med zrenjem stojimo bosi na zemlji oz. pesku (ne na travi), če pa to ni mogoče, lahko prakticiramo tudi doma skozi okno ali na balkonu. Med zrenjem občutimo hvaležnost do sonca, da nam daje energijo, imejmo ga radi, saj nam pomaga … in bodimo čim bolj sproščeni. Na koncu obe oči za minutko prekrijemo z dlanmi. Oči nikoli ne naprezamo; če čutimo neugodje, prenehamo in nadaljujemo naslednji dan. Metoda se uporablja že tisočletja, zapisi kažejo, da so jo med drugimi prakticirali že Stari Egipčani, Stari Grki in Indijanci. Blagodejne učinke sonca omenja tudi Sveto pismo v Stari zavezi: »Sladka je svetloba, dobro de očem gledati sonce.« (Pridigar 11.7) V sodobnejši čas je gledanje sonca ponovno pripeljal Hira Ratan Manek, ki je metodo preučeval in preskušal tri desetletja, nato pa jo je začel poučevati po vsem svetu. V angleščini so na voljo podrobni napotki na njegovi spletni strani Solar Healing: http://solarhealing.com, v slovenščini so informacije tu: http://www.toa-darma.com/sam_svoj_zdravilec/komplementarne_metode/, v hrvaščini tu: http://atma.hr/sto-je-suncerenje-ili-sungazing-ili-solarna-joga in v srbščini tu: http://www.cybermikan-sungazing.org/sungazing.
Pri sončnih kolektorjih se sončna energija pretvarja v električno s pomočjo fotonapetostnih modulov oz. sončnih celic, nato pa s to elektriko svetimo, grejemo, premikamo stroje … S sončno energijo pa se, podobno kot stroji, napajajo tudi živi organizmi, zlasti rastline in ljudje. Rastline sončno energijo pretvarjajo s fotosintezo, kjer pomembno vlogo igra klorofil. V človeškem telesu pa pri pretvarjanju sončne svetlobe v energijo sodeluje hemoglobin v krvi, kar je dokazal nemški kemik Hans Fischer in dobil za to Nobelovo nagrado. Zanimivo je vedeti, da tudi človeško oko sprejema sončno energijo – je pravi mali sončni kolektor. Svetlobo in energijo sonca s pomočjo mrežnice, možganov in epifize pretvarja v energijo. Premalo sončne svetlobe na dan vodi do obolenj, kar so na primer pri nas dobro vedeli že v časih delovanja idrijskega rudnika, kjer so se delavci po zaključenem delu »posončili« v prostoru s posebnimi svetilkami.
Za preživetje potrebujemo energijo, ki jo dobivamo iz več virov, tudi iz hrane. Ko jemo rastline, prejmemo sekundarni vir energije, saj so primarni vir od sonca dobile rastline. Ko jemo meso, prejmemo že terciarni vir, saj so živali energijo dobile iz sekundarnega vira, torej iz rastlin in drugih živali. Ideja izpostavljanja soncu in gledanja v sonce pa je ravno ta, da telo absorbira energijo iz primarnega vira, torej neposredno od sonca.
V zadnjem času se je med ljudmi razmahnil strah pred soncem zaradi kožnega raka. To do neke mere drži, če se soncu pretirano izpostavljamo poleti sredi dneva. Če nič drugega, si lahko pridelamo opekline ali sončarico. Zanimivo pa je, da so novejše ameriške študije pokazale, da pri ljudeh, ki so zelo izpostavljeni soncu, na primer kmetje, zidarji, mornarji …, skoraj ni rakastih obolenj na delih kože, ki so neposredno izpostavljeni sončni svetlobi. Velik odstotek kožnega raka beležijo na delih telesa, ki nikoli niso izpostavljeni soncu, ter pri ljudeh, ki živijo v severnejših krajih z malo sonca ali v mestih, kjer so večji del dneva zaprti v stavbah (pisarne, lokali, tovarne itd.) in zato zelo malo na soncu. Zanimivo je tudi to, da se je največji porast kožnega raka melanoma pojavil v času, ko se je začela množična uporaba krem za sončenje in da je pogostejši pri ljudeh, ki jih uporabljajo redno. Po zdravi logiki nekoliko kreme med dopustom nikomur ne bo škodilo, če se se z njo intenzivno in dolgo mažemo, pa naša koža vpija ogromno količino kemikalij in kovin, ki naj bi jo branile pred soncem. Samo v razmislek! (Več na: http://www.zazdravje.net/razkrivamo.asp?art=337)
Kaj vse nam nudi sonce, še zdaleč ni raziskano. Velik preskok v napredku se nam obeta takrat, ko bomo znali uporabiti vse njegove koristne učinke. Stik s soncem zvišuje tudi raven zavesti in krepi človeka kot posameznika, saj pripomore k njegovemu duhovnemu razvoju. Raziskave so pokazale povezavo med vzponom in padcem civilizacij (Sumerci, Egipčani, Grki, Rimljani, Maji itd.) in večjo in manjšo močjo sončnega sevanja. Med novimi astronomskimi odkritji iz leta 2012 je tudi to, da med sončevimi izbruhi nastajajo delci antimaterije, ki pršijo od sonca, s tem pa se je pojavila nova teorija o nastanku planetov. Leta 2013 so potrdili, da v notranjosti sonca obstaja magnetno polje, ki ‘utripa kot srce’. Zanimiva je tudi ta teorija, da obstaja še eno, manjše sonce … pa še ena, da ima tudi sonce svojo črno luknjo, ki pa ne ‘požira’ materije, ampak jo ustvarja oz. vrača v vesolje. Ajej, kdo bi vedel, kaj je res, saj je še cel kup drugih odkritij, ki jih lahko vsak čas ovržejo in spet ugotovijo kaj novega. In kaj pravite na to: »Sonce je ogromen portal, skozi katerega je mogoče prehajati v naš sončni sistem iz drugih vzporednih dimenzij vesolja«. To dokazuje znanstvenik Nassim Haramein, ki mu pravijo tudi sodobni Einstein, saj je popolnoma prevetril relativnostno teorijo. Skratka, vemo, da še ne vemo dovolj. Jasno pa je, da sonce omogoča in podpira življenje.
Poleg uživanja hrane, ki raste neposredno na soncu, izpostavljanja soncu in gledanja v sonce lahko sončno energijo sprejemamo še na nekaj zanimivih načinov:
Deset do petnajst minut na dan nastavimo obraz na sonce in si ogrejemo oči – pri tem imamo veke zaprte.
Na okensko polico zjutraj v sončnem dnevu postavimo steklenico (iz stekla), napolnjeno z vodo, in jo pustimo na soncu vsaj pet ur. Sončni žarki jo morajo ves čas greti, torej ne sme stati v senci. Voda v sebi zadrži sončno energijo 24 ur, zato takšno energizirano vodo spijemo v enem dnevu.
V morju naredimo mrtvaka in počasi vdihujemo, pri čemer si predstavljamo, da sončne žarke potegnemo v prsni koš, da nas ogrejejo in prečistijo. Med izdihom si predstavljamo, da jih pošljemo naprej skozi hrbet v globino morja. Nato skozi hrbet vdihnemo energijo Zemlje in jo ob izdihu skozi prsni koš pošljemo proti soncu. In tako izmenjaje. S to tehniko se napolnimo kot ‘baterija’. Pozimi lahko to počnemo v bazenu, mrtvaka naredimo tam, kjer sončni žarki skozi okno sijejo na vodo.
Ob sončnem dnevu se oblečeni uležemo na podlogo na tla, obsijana s soncem (balkon, park, travnik …), in nekoliko pokrčimo noge v kolenih. Levo dlan položimo na trebuh levo od popka, desno iztegnemo ob telesu z dlanjo navzgor. Glavo počasi obrnemo v desno stran in med tem vdihnemo, nato še v levo stran in med tem izdihnemo. Z neprekinjenim obračanjem glave nadaljujemo približno deset minut. Nato zamenjamo roki, desno dlan položimo na trebuh in levo ob telesu ter spet počasi obračamo glavo desno ob vdihu in levo ob izdihu. Nato položimo obe dlani na trebuh, levo in desno od popka, in nadaljujemo z obračanjem glave. Nazadnje dlani obrnemo pokonci drugo proti drugi, tako da zapestje sloni na robu trebuha, prsti pa so usmerjeni navzgor kot antene. Z glavo mirujemo. Sončno energijo z mislimi usmerjamo v svoj trebuh, nekoliko nad popkom (pleksus). Gre za vrsto meditacije.
V hladnejših dneh, ko sije sonce, a je prehladno za sončenje, lahko sončnim žarkom nastavimo samo dlani ali pa – samo stopala. Preprosto – poglejte na fotki!
Sončenje stopal je tudi v hladnejših dneh prijetno in po desetih minutah ogreje celo telo. (Foto: Nives M.Č.)
Najboljši človek je tisti s sončnim značajem, najlepši pa tisti, ki mu sonce sije iz oči.
