PRIGODE

Foto: Jaz na gori Monte Baldo v Italiji (2.218 m)

Če skušamo na življenje gledati z vedrejše plati, se nam slej ko prej zazdi, da gre le za doooolg niz takšnih ali drugačnih prigod. Nekatere doživimo sami, druge z bližnjimi, tretje pa z ljudmi, ki jih še nikoli nismo srečali, a so hote ali nehote tudi del našega življenja. Prigode same po sebi ne bi bile toliko zanimive, če se ne bi vanje zapletali še dogodki, mnenja, občutki, prepričanja, izkušnje … in seveda čustva. Kot da bi nam nekdo izstisnil še nekaj barv na paleto. In takoj iz navadnega dogajanja nastane pisana prigoda.

 

Pri beleženju prigod me vodi misel, da je uspeh, kadar lahko na situacijo pogledam tako, da vidim tudi njeno smešno plat. Poleg darila je v vsakem dnevu tudi lekcija … in zmeraj, zmeraj še nekaj hecnega. Če tega ne spregledamo, spregledamo. 😉

May 27, 2018

VILINSKE PRIGODE

Jama Vilenica, le nekaj ovinkov od doma, je ime dobila po vilah. To je poseben prostorčič v drobovju kraške zemlje. Ko si v njej in ugasnejo luči, se tudi jama sprehodi po tebi. In ni samo podzemlje vilinsko, tudi okrog jame je srcebožajoče lepo. Preden se prepustim kozmogramom na skalah pred jamo, najprej sezujem čevlje, jih skrijem v grm in se odpravim malo naokrog. Stopala požgečka trava, sprva še krtačkasto pokošena, ki nato postaja vse višja, ko zapustim urejeni del. Zaidem v gozd, vsakič v drugo smer. Hodim kar naprej, za nosom, kjer ni več utrjenih stezic in so sledi človeških nog bolj redke, če sploh so. Kdaj pa kdaj vidim uležano travo ali razrito zemljo. Tu domujejo gozdna bitja … ena kosmata, druga pernata, tretja brenčava … in tudi sta izmuzljivo samosvoja. Stopam kar hitro, ne da bi razmišljala ali gledala pod bose noge, z nekim občutkom, ki ga
September 10, 2017

PRIGODA S ŠPANSKIM NAGLASOM

Stojim sredi sobane v dolgi spalni srajci. Visoki kamniti zidovi in zamreženo okno namigujejo, da sem v gradu. Prinesli so mi pismo in prsti trepečejo, ko razlomim pečat. Naglo potegnem ven papir in najprej pogledam podpis … on je! Vztrepetam. Hitro berem njegove besede, napisane s črnilom in poševno pisavo na hrapavem papirju. Sporoča mi, da me ima tudi on rad in mi nasuje toliko lepih besed, da me ljubezen preplavlja od glave do pet. Ponovno prebiram tiste najslajše besede … in vsa srečna pismo pritiskam na srce.   Utrne se misel, da je pismo napisano v španščini in da čisto vse španske besede razumem. In ne samo to, med branjem jih izgovarjam s perfektnim španskim naglasom!? Čakaj malo, berem špansko pismo in vse razumem!? V trenutku se zbudim. Ahjej, to so bile samo sanje! Zavem se, da ležim v spalnici, v postelji, v pižami. Ne odprem še oči in
August 4, 2017

PRIGODA NA OSMIH METRIH

Ah, ta veličastnost gozdnega zelenja, ko se pustiš posrkati tišini, ki to sploh ni, saj prekipeva od zvokov. V šumenju, brenčanju, šelestenju, cvrkutanju, črikanju, petju, skovikanju in neopredeljivem spreletju oživi nekaj, kar drugje niti ne poskuša oživeti. Gozd vselej pripravi prostor, pomiri čas in potrpežljivo čaka. Svetloba dneva pojenjuje, ko obstojim sredi poti. Bližnji hrib se dobrika soncu, naj že pride na drugo stran, jaz pa čutim, da je v gozdu danes zame še nekaj. Zaprem oči, vdihnem … Pred očmi se mi prikaže drevo, mimo katerega so moja stopala že večkrat hodila, medtem ko sem s pogledom skušala zaobjeti buhtenje krošnje v nebo. Tja grem, se odločim, splezala bom nanj … Odpihnem tisti večno dvomljivi glasek, ki se dobro zaveda, da ima zadnje čase vse manj besede, a me vendar skuša ustaviti, češ, deblo je preširoko in krošnja previsoka. Ne, danes ni. Drevo me že čaka, pobožam skorjo in
May 29, 2017

GUBASTA PRIGODA

Berem knjigo. Slišim mehek zvok njenih stopal, ko se približa in prisede. Nekaj časa si me ogleduje, prav čutim njen pogled na obrazu.»Mama, zakaj imaš te gube med obrvmi?«»Ah, te so zato, ker ves čas nekaj razmišljam,« vzdihnem. »Se mi zdi, da še preveč.«Pomolči in se še malo približa. »Zakaj pa imaš te vodoravne gube na čelu?«Pogledam ji v široko razprte oči, ki čakajo na odgovor. He he, moram jo malo podražiti. »Hmm, te so zato, ker gubam čelo, ko skrbim zate. Tako, poglej,« pomigam s čelom gor in dol, da se črte nalagajo ena na drugo.Priviha kotičke ustnic, kot da bo prasnila v smeh, a molči. Že čakam, kakšen bo komentar. Nagne glavo in si me še natančneje ogleduje. »Veš, kaj se mi zdi?« pokaže s prstkom na rob mojega levega očesa. »Ta velika guba mora biti od nekaj dni nazaj, ko sem te zbudila ob enih ponoči!« Ha ha, to bo to! 
»Si že kdaj plezala?« me vpraša trener, ko stojimo pod eno od sten v Črnem Kalu in gledamo proti vrhu, da me že boli vrat. »Nisem še. No ja, samo na drevesa,« se nasmehnem. »Torej boš poskusila danes, če hočeš. Malo pozneje, na tisti smeri tam. Tista je lahka.«»Kakšne tri metre gor in nato tri metre dol. Samo, da vidim, kako je plezati v steni,« se psihično pripravljam. Že dobri dve uri smo tu in spodbujamo svoje otroke, ki plezajo po steni kot pajki. Moja dva sta oba v zeleni majčki, zato sta od daleč videti kot zelena pajkca. Ko se otrokom zazdi, da ne gre več, poslušajo nasvete, kam naj premaknejo stopalo, kje je oprimek, kako naj prenesejo težo … in naj seveda vztrajajo. Tu spodaj, na trdnih tleh, smo tako in tako vsi strašno korajžni. Olala, na vrsti sem … in čutim cmokič. Potiho upam, da mi bo uspelo priplezati nekje do