Stojim sredi sobane v dolgi spalni srajci. Visoki kamniti zidovi in zamreženo okno namigujejo, da sem v gradu. Prinesli so mi pismo in prsti trepečejo, ko razlomim pečat. Naglo potegnem ven papir in najprej pogledam podpis … on je! Vztrepetam. Hitro berem njegove besede, napisane s črnilom in poševno pisavo na hrapavem papirju. Sporoča mi, da me ima tudi on rad in mi nasuje toliko lepih besed, da me ljubezen preplavlja od glave do pet. Ponovno prebiram tiste najslajše besede … in vsa srečna pismo pritiskam na srce.
Utrne se misel, da je pismo napisano v španščini in da čisto vse španske besede razumem. In ne samo to, med branjem jih izgovarjam s perfektnim španskim naglasom!? Čakaj malo, berem špansko pismo in vse razumem!?
V trenutku se zbudim. Ahjej, to so bile samo sanje! Zavem se, da ležim v spalnici, v postelji, v pižami. Ne odprem še oči in sem čisto negibna – pa zakaj se morajo sanje ravno zdaj končati! Občutki so še vedno intenzivni, podobe grajskega zidu in težkih zaves počasi bledijo, a podoba pisma ves čas ostaja. In če preklopim nazaj v sanje, ga lahko spet berem. Še vedno razumem vse besede, a pomislim, da bo verjetno vse izginilo, takoj ko se do konca zbudim. Ničesar več se ne bom spomnila, morda samo še kakšno podobo in občutek, vsebine pa ne. Zdaj pa tu, na pol zbujena, na pol v sanjah berem špansko ljubezensko pismo in razumem vse najgloblje odtenke besed, ki me tako božajo po duši, da v spalni srajci in tudi v pižami prekipevam od čustev.
In ko tako lebdim nekje vmes, se mi utrne dobra ideja. Zares dobra! Vem, kaj bom naredila. Tokrat, moja draga Nives, boš »nadmudrila« samo sebe. Ne boš se še odklopila od sanj, ampak boš miže, čisto tiho in mirno iztegnila roko in vzela iz predala nočne omarice diktafon. Potem se boš – še vedno miže – spustila v sanje, prebrala pismo in se posnela na diktafon. Ola, mučača, pa če to ni ideja vseh idej! Nato pa lahko posnetek, ki ga ob belem dnevu zagotovo ne boš več razumela, pošlješ kolegici, ki je prevajalka za španščino – pa da vidimo!
Steče akcija v polževi hitrosti. V temi zatipam predal in v njem diktafon, pritisnem na gumbek in šepetaje berem pismo s še vedno perfektnim španskim naglasom in melodiko. Diktafon pridno vse posname, nato ga zadovoljna odložim na nočno omarico in s pogledom ošinem budilko. Še nekaj ur imam, lahko še zaspim, potem pa se bom popolnoma prebudila in poslušala posnetek.
Budilka zapiska. V hipu sem pokonci, saj se spomnim sanj o pismu. Iztegnem roko k nočni omarici, da čimprej zatipam diktafon. Ne najdem ga. Prižgem svetilko … nočna omarica je prazna, če odmislim kupček knjig. Kje je diktafon?! Je padel na tla? Ni ga. Zmedeno obsedim na postelji. Potem odprem predal. Diktafon je nedotaknjen, tam, kjer je bil ves čas – na njem pa prav nobenega posnetka.
Joj joj, spet sanje v sanjah! Ne vem, kdo je koga »nadmudril«. Jih že vidim, »tam zgoraj«, kako se hahljajo.
Ampak ideja z diktafonom je bila pa dobra, ne?
Nives Mahne Čehovin
