Pravijo, da je znanost na splošno najprožnejša človeška dejavnost, saj nova in nova odkritja v hipu ovržejo trditve, ki so še do nedavnega veljale za svete. Zgodovina se v zadnjih časih kaže kot zelo zanimivo področje, predvsem zaradi novih odkritij ali izhodišč, ki drugače osvetlijo že sprejeta zgodovinska ‘dejstva’. Vemo, da zgodovino pišejo zmagovalci in da jo je vedno mogoče tolmačiti z različnih zornih kotov, a najbolj fascinantno je to, kako se nekatere ‘resnice’ obdržijo celo večnost. Nikomur še na misel ne pride, da bi podvomil vanje, saj je vendar vsem jasno, kako je bilo.
Med temami, ki dvigujejo prah v zgodovinskih krogih, so gotovo piramide, kjer nove raziskave in odkritja počasi najedajo zacementirano prepričanje, ‘da so jih zgradili faraoni za svoje grobnice in da so njihovi sužnji dolga leta ročno zlagali ogromne kamnite bloke na kup’. Kaj pa to, da se je človek razvil iz opice? Kljub temu, da imamo podobne gene, znanstveniki opozarjajo na ‘manjkajoči člen’ med človekom in opico. Tudi Darwinova teorija o borbi za preživetje, kjer preživijo le najmočnejši, se je zamajala zaradi novih hipotez, pa še sam Darwin je v svoji naslednji knjigi priznal, da ni prepričan v svojo teorijo. Hm.
Tokrat pa pokukajmo v mit, ki prav tako dobiva razpoke. To je mit o Krištofu Kolumbu. Verjamem, da lahko vsak med nami kot iz topa izstreli, da je bil morjeplovec Kolumb neustrašen junak, ki je preplul Atlantik in odkril Novi svet ter s tem dokazal, da je Zemlja okrogla. Drži ali ne drži? No, Atlantik je res preplul, kaj pa ostalo?
Pa pojdimo lepo po vrsti. Leta 1491, torej v Kolumbovem času, nihče, ki je imel vsaj malo izobrazbe, ni mislil, da je Zemlja ploščata. Ideja, da so v predkolumbovskem obdobju mislili, da je Zemlja velika ravna plošča, je nastala v 18. stoletju kot plod napačnih domnev nekaterih zgodovinarjev, ki so to idejo razširili na druge zgodovinarje, ti na učitelje v šolah in tako se je prijela. Tako Kolumb kot tudi španska kraljica sta vedela, da je Zemlja okrogla, saj so to Stari Grki dokazali že 2 tisoč let pred dnevom, ko je Kolumb prvič razvil jadra. Tudi ‘odkritju’ Novega sveta z današnjega gledišča ne moremo reči odkritje, saj so domorodna plemena tam živela že 14 tisoč let pred Kolumbom. Po znanih podatkih je na Novi svet okrog 500 let pred Kolumbom priplul že Leif Ericsson, nordijski Viking, ki je s svojo ladjo pristal na ozemlju današnje Kanade. Ste že slišali zanj? Verjetno ne, saj ga splošni zgodovinski učbeniki gladko ignorirajo.
Zgodba o Kolumbu in njegovem srečanju z domorodci iz plemena Lucayo, ki so živeli na ozemlju današnjih srednjeameriških Bahamov, je ne samo drugačna, ampak tudi precej kruta. O njej v svoji knjigi Ljudska zgodovina Združenih držav Amerike (A People’s History of the United States) piše tudi Howard Zinn, ugledni ameriški zgodovinar, pisatelj, družbeni kritik in aktivist.
Pa poglejmo. Leta 1493 so si od prve plovbe do Novega sveta veliko obetali, vendar ni prinesla večje koristi. Kolumb se je zavedal, da je njegovo odkritje pomembno tako zanj kot za špansko kraljico, vendar se je bolj kot osvajanju novega ozemlja posvečal iskanju zlata. K temu so ga spodbudili prav domorodci, ki so okrog vratu in na drugih delih telesa nosili zlato okrasje, kar je Kolumb tudi z navdušenjem zabeležil v svoj dnevnik. Domorodce plemena Lucayo je opisal kot zdrave, gostoljubne in prijazne ljudi, saj so mu ob prihodu prizadevno pomagali rešiti ladjo Santa Maria, posadko in tovor, ko je doživela brodolom. Ob svoji prvi vrnitvi v Španijo je Kolumb na krov vzel 25 domorodcev, a jih je pot preživelo le sedem. Svoj zapis v ladijski dnevnik je samozavestno zaključil: »Vse domorodce skupaj bi si lahko podredil s samo petnajstimi možmi in z njimi bi lahko počel, kar bi se mi zljubilo.«
Po prihodu domov je kraljico očaral s pripovedjo o bogatem Novem svetu, polnem zlata in drugih dobrin, zato mu je ta za naslednjo pot zagotovila 17 ladij in 1500 mož ter ga opremila z velikim številom mečev, samostrelov in topov. Kolumb je odplul nazaj do Novega sveta in tokrat od domorodcev zahteval, naj mu predajo vse zlato, hranijo njegove može, poleg tega pa bi morali dovoliti, da njegovi možje spijo z ženami domorodcev. Ko so odposlanci plemena Lucayo zahtevo gladko zavrnili, so jih Kolumbovi možje napadli, jim odrezali ušesa in nosove ter jih poslali nazaj v vasi kot opozorilo drugim. Seveda so se domorodci uprli, Kolumb pa je priložnost izkoristil za napad in z veliko premočjo v tej zelo kratki bitki tudi zmagal. Lucayski bojevniki so bili pobiti, saj so se branili le s kopji, kamenjem in drugim primitivnim orožjem. Po pripovedi očividcev naj bi Kolumbovi vojaki ranjene domorodske bojevnike prepustili svojim sestradanim psom, ki so jih trgali še pri živem telesu. Ne glede na zmago Kolumb zlata takrat še ni uspel dobiti, domov pa se nikakor ni želel vrniti praznih rok. Zajel je okrog 500 domorodcev, jih vklenil v podpalubju svojih ladij, te pa so jih odpeljale v Španijo, kjer so jih nameravali prodati kot sužnje. Plovbo jih je preživelo le okrog 300.
Drugih 500 domorodcev so zasužnjili kar v Novem svetu, kjer so morali skrbeti za Kolumbove može, jih hraniti in celo prenašati na hrbtu. Vse, ki so pobegnili, so ulovili, za zabavo pa mučili in vrgli psom za hrano. Ves ta čas je Kolumb domorodce izkoriščal kot delovno silo za pridobivanje zlata. Da bi zadevo pospešil, je vsem, ki so mu priskrbeli večje količine zlata, v zameno dal obesek, ki so ga morali nositi okrog vratu in so bili tako oproščeni dela za krajše obdobje. Po poteku obdobja so morali domorodci spet prinesti zahtevano količino zlata, sicer so bili kaznovani, tudi tako, da so jim odsekali roko. Počasi se je zlata nabralo dovolj, da je bil Kolumbov pohlep za silo potešen. Zapisi še odkrivajo, da je Kolumb za nagrado svojim poveljnikom ‘podarjal’ mlade domorodke, ki so morale biti njihove spolne sužnje. V enem od pisem, poslanem v Španijo leta 1500, se je svojemu prijatelju pohvalil, da deklice, stare od devet do deset let, uporabljajo kot plačilno sredstvo in da je povpraševanje po njih veliko.
Poleg zasužnjevanja, ki je povzročilo tudi občutno neravnovesje v pridelavi hrane in obdelavi zemlje, so število domorodcev zdesetkale še norice in druge nalezljive bolezni. Po ocenah zgodovinarjev naj bi tako v obdobju petdesetih let po prihodu Kolumba umrlo nasilne smrti ali zaradi izstradanja približno 4 do 5 milijonov (!) domorodcev. Izvoz Kolumbovega zlata pa je povzročil tudi pravo paralizo v trgovanju z zlatom v tedanji britanski koloniji Zlata obala v zahodni Afriki (današnja Gana), kjer so afriški sužnji postali zelo iskano ‘blago’. Tako Kolumb nehote postane ‘starosta’ čezatlantske trgovine s sužnji.
Krištof Kolumb očitno ni bil junak, morda samo za španski dvor. S svojimi ‘podvigi’ bi se v današnjem času zlahka uvrstil med množične morilce, spolne iztirjence in sociopate. V nekem zapisu sem našla posrečeno primerjavo, da je Kolumb odkril Ameriko enako kot je meteorit odkril dinozavre. In vendar ga svet pozna kot junaka in v ZDA celo praznujejo Kolumbov dan, ker naj bi bila to tradicija. Pa niti to ne drži. Kolumbov dan so uvedli šele v 30. letih prejšnjega stoletja, ker so iskali katoliškega zgodovinskega junaka, ki bi ga otroci imeli za vzor, in so od predsednika Roosevelta zahtevali, naj uvede njegov praznik.
Zgodovina je polna strašnih ljudi in še strašnejših dogodkov, a kjer je tema, je tudi svetloba. Tudi v tej zgodbi obstaja svetla podoba, le da je svetu dokaj neznana – to je:
Bartolomé de las Casas
Ta je svojo pot v zgodovino pričel podobno kot Kolumb. Bil je premožen pustolovec, ki je odpotoval v Novi svet in si tam ustvaril plantažo s sužnji. Vendar pa je, za razliko od Kolumba, Bartolomé de las Casas doživel veliko preobrazbo v svojih nazorih. Potem ko je na lastne oči doživel grozovite poboje domorodcev, se je odrekel svoji zemlji, osvobodil vse svoje sužnje in življenje posvetil boju proti brutalni kolonizaciji Novega sveta. Za pravice domorodcev je tudi posredoval pri rimskem cesarju Karlu V. V njegovih zapisih je zaslediti kesanje za dejanja, ki jim je bil priča, in veliko željo, da se odkupi tako, da domorodcem pomaga. Ker se je javno zoperstavil krutosti in imperializmu španskega dvora, je kmalu zaslovel kot ‘branitelj’ Indijancev. Sprva je zagovarjal možnost, da bi sužnje za delo pripeljali iz Afrike, vendar je kmalu uvidel, da je vsakršno zasužnjevanje ljudi zgrešeno in se javno odrekel svojemu prejšnjemu stališču. Postal je dominikanski pater in se ves preostanek življenja boril za enakopravnost domorodcev. Postal je prvi »uradno imenovani zagovornik Indijancev«, bil pa je tudi družbeni reformator, zgodovinar z obsežnim zgodovinskipm opusom in nekaj časa celo nadškof svobodne in suverene države Chiapas.
Med drugim je pripomogel, da so v Španiji leta 1542 sprejeli nov zakonik za zaščito avtohtonega prebivalstva pred izkoriščanjem. V drugi polovici življenja se je vrnil v Španijo, kjer je na dvoru sodeloval pri odločanju o domorodcih (živečih na današnjih Karibskih otokih) in jih zagovarjal kot enakopravne ljudi, ki jih nihče nima pravice podjarmiti. Na španskem dvoru je skušal doseči humanejšo obliko kolonizacije, in čeprav mu ljudstev na območju današnjih Karibov ni uspelo obvarovati, pa so njegova prizadevanja prinesla izboljšave v pravnem statusu avtohtonih ljudstev na splošno. Upoštevati velja tudi to, da so se za svoje pravice na vse načine sočasno borila tudi avtohtona ljudstva. Danes Bartolomé de las Casas velja za enega od prvih zagovornikov temeljnih človekovih pravic.
Krištof Kolumb je odplul od doma in odkril Novi svet. Bartolomé de las Casas je odplul od doma in odkril svojo človečnost. Kdo je tu junak?
Nives Mahne Čehovin
(Viri: Howard Zinn: A People’s History of the United States; James W. Loewen: Lies My Teacher Told Me – obe knjigi uporabljata neposredne vire, kot so zapisi očividcev, članki v časopisih in osebna pisma Krištofa Kolumba; http://theoatmeal.com; Wikipedia idr.)
Bartolomé de las Casas
