Privatizacija vodnih virov je zelo kompleksna zadeva in bi zahtevala več prostora, kot ga je tu na voljo. Iz različnih spletnih virov lahko dobimo dokaj dobro sliko, kaj se v Sloveniji, Evropi in drugod po svetu dogaja z vodo. Moj namen je, da vas spodbudim k raziskovanju ter k podpisu peticije in s tem k delovanju za zaščito vode. Vedeti moramo, da nam v prihodnosti napovedujejo novo krizo – boj za vodo, saj bo voda dražja od nafte. Dejstvo je, da je vodnih izvirov iz podtalnice vsak dan manj, poleg tega bo po napovedih OECD v prihodnjih desetletjih več kot 40 % prebivalstva utrpelo pomanjkanje vode in naraslo bo povpraševanje po vodi v proizvodnji. Zdaj lažje razumemo, zakaj je voda »nova nafta«, bitka zanjo pa se je v nekaterih državah že začela. Večina medijev se tej temi, ki zadeva čisto vsakega človeka na Zemlji, žal ne posveča dovolj izčrpno in korektno, pa tudi ljudje smo na splošno preveč pasivni.
Zaenkrat in na srečo živimo v državi, ki ima dovolj vodnih virov, zato nam je voda samoumevna, vendar to ne pomeni, da bo vedno tako. Problem je, da ekonomskega vidika upravljanja z vodami v Sloveniji skoraj ni, kar je očitno pri infrastrukturi za oskrbo s pitno vodo in odvajanju komunalnih voda. V nekaterih občinah se pri nabavi pitne vode zaradi puščanja cevi v tla izgubi 25‒50 % vode. Razlog je preskromno investiranje v vodovodno infrastrukturo, kar lahko ogrozi javno lastništvo vodovodnih virov. Če teh ne bomo vzdrževali sami z javnimi sredstvi, bodo prešla v zasebne roke. Takšno stanje so v drugih državah po svetu izkoristile velike korporacije, ki so si prilastile vodne vire in zdaj z njimi kujejo astronomske zaslužke.
V svetu je vse intenzivnejši trend privatizacije infrastrukture in strateških dobrin, kamor spada tudi vodooskrba. Sprva se privatizacija morda dobro sliši, vendar je dejstvo, da so države, ki so privatizirale vodooskrbo, torej so upravljanje voda prepustile zasebnim korporacijam, doživele zelo bridko izkušnjo. Sprememba je bila velika, a ne na bolje – voda je bila v vseh primerih bolj klorirana in fluorizirana, celo onesnažena, vodovodno omrežje je bilo slabše vzdrževano, poslovanje netransparentno ali »poslovna skrivnost«, obljubljenih vlaganj ni bilo, cena vode je poskočila, za nameček pa so ljudje morali na takem območju zasuti svoje lokalne vodnjake, uničiti zasebne zbiralnike in plačevati tudi zbiranje deževnice po kvadraturi strehe!!!
Morda ob tem pomislite, da vodo plačujemo že sedaj, kar je sicer res, vendar je cena za relativno čisto pitno vodo iz pipe sorazmerno nizka in si jo lahko privoščimo vsi prebivalci. Plačujemo vodo, vzdrževanje vodovodov in upravljanje infrastrukture. Če bodo vodni viri v rokah zasebnih korporacij, bo njihov edini cilj monopol in čim večji zaslužek. Gre tu morda za pretiran strah in prazne marnje? Sploh ne, saj so se v nekaterih državah takšni črni scenariji že uresničili. Prepričujejo nas, da privatizacija zagotavlja večjo učinkovitost poslovanja, višjo kakovost in nižje cene. Toda praksa kaže, da so posledice ravno nasprotne. Ko javne storitve ali dobrine preidejo v zasebne roke, cene narastejo, kakovost pa praviloma pade. Konkurenčnost ni večja, saj javne storitve prek koncesij prevzame nekaj velikih podjetij, ki z dampinškimi cenami s trga izrinejo manjša podjetja. Ti zasebni monopolisti nato neovirano dražijo storitve.
Katere so glavne svetovne korporacije, ki tako ali drugače upravljajo vodne vire? To so Suez, Vivendi, Thames Water, SAUR, United Utilities, Bechtel, Veolia, Nestle itd. Imajo zelo prepleteno lastništvo in ogromno denarja, zato tudi velik vpliv. Poglejmo nekaj primerov. Leta 1999 je Svetovna banka podaljšanje kredita Boliviji pogojevala s privatizacijo javnega vodovoda v tretjem največjem mestu Cochabamba, ki je bil nato res predan korporaciji Bechtel. Cene vode so se dvignile za 35 %, lokalnemu prebivalstvu pa so zaračunali celo zbiranje deževnice! Spomladi leta 2000 so se prebivalci uprli z množičnimi demonstracijami, protesti so se razširili po vsej državi in oblast je bila prisiljena preklicati posel. Bechtel je zapustil Bolivijo, vodno omrežje pa je bilo spet javno. Kmalu nato je Bechtel tožil bolivijsko vlado za 25 mio USD zaradi izpada dobička. V Manili na Filipinih se je korporacija po nekaj letih umaknila iz upravljanja vodovoda samo zato, ker ni dosegla pričakovanega dobička, vendar je državo tožila, da ji povrne sredstva. Dolg je narasel že na 530 milijonov USD. V Nigeriji ljudje za plačilo vode porabijo večino mesečnega zaslužka, pijejo pa oporečno vodo iz najlonskih vrečk in plastenk, ki stanejo celo premoženje. V delu Pakistana vaščani nimajo dostopa do lastnih izvirov vode, ker je podjetje Nestlé prevzelo vodni vir, kjer črpa vodo za ustekleničenje. Cena je tako visoka, da si je ne morejo privoščiti, zato pijejo umazano vodo iz drugih virov, kar povzroča bolezni. V afriškem mestu Lagos je edina voda na voljo v vrečah, ki jo morajo vsi kupovati, prodajajo pa jo multinacionalke. Npr. ena Nestléjeva plastenka vode »Pure Life« stane več kot dnevni zaslužek prebivalca tega mesta. V Makaki v Afriki štiričlanska družina porabi več kot polovico svojega zaslužka za nakup vode, ki jo prodaja korporacija.
To pa se ne dogaja samo v manj razvitih predelih sveta. V mestih Fryburg in Newfield v zvezni državi Maine (ZDA) so ljudje sami od lokalne uprave zahtevali, da svojo vodo razglasijo za temeljno pravico, kot jim jo jamči ustava ZDA, in jo s tem zaščitijo pred korporacijskimi interesi. V drugih krajih so bili prepozni in danes imajo izsušene potoke in slabo oskrbo z vodo, ker multinacionalke iz njihovih vodnih zajetij načrpajo na tone vode vsak dan. V Veliki Britaniji so privatizirali komunalne storitve in v osmih letih so cene narasle za več kot 50 %, čisti dobiček zasebnih komunalnih podjetij pa se je povečal za 142 %. Kakovost vode je bila slabša, ker niso več vlagali v vodovode. V Italiji so se morali javni dobavitelji vode v začetku 90. let reorganizirati v delniške družbe (nekatere so postale zasebne, druge pa so ostale javne). V obdobju 1997‒2006 so cene vode narasle za 60 %, investicije v vodno infrastrukturo pa padle za 70 %. V zadnjih letih so se pritiski po privatizaciji vode spet stopnjevali, a so se jim Italijani odločno uprli. Julija leta 2011 so se na referendumu kar s 96-odstotno večino izrekli proti privatizaciji vode, italijansko ustavno sodišče pa je odločilo, da bo vsak bodoči poskus privatizacije javnih storitev obravnavalo kot neustaven. V Grčiji je privatizacijo vodooskrbe celo zahtevala Evropska komisija kot pogoj za finančno pomoč. Voda je bila delno privatizirana v Solunu in Atenah in cene so narasle za 300 %, kakovost vode pa se je tako poslabšala, da je postala nevarna za zdravje. Zdaj privatizacija vodovodnih podjetij v Grčiji nadaljuje. Enako se dogaja v Španiji in na Portugalskem. V Parizu sta vodo kar 25 let upravljali francoski zasebni korporaciji Suez in Veolia. V tem obdobju se je cena za vodo skoraj podvojila. Leta 2010 je bila oskrba z vodo vrnjena lokalni skupnosti in mesto je že v prvem letu prihranilo okoli 35 mio EUR. Pariškemu zgledu je sledilo še 40 lokalnih skupnosti po vsej Franciji. Nekatere evropske države so svoje vodne vire že zaščitile prav na ta način, da so pravico do vode vpisale v ustavo. Trend vračanja javnih storitev v roke lokalnim skupnostim je opaziti v Nemčiji, Veliki Britaniji, na Finskem, Nizozemskem in še v nekaterih evropskih državah. Naj bo dovolj primerov.
V EU je iniciativa Pravica do vode (Right2Water) nastala kot odgovor na vse močnejše pritiske korporacij. Leta 2012 sta Svet EU in Evropski parlament predlagala direktivo o podeljevanju koncesijskih pogodb, predmet katerih bi bila tudi oskrba s pitno vodo. Iniciativa zahteva, da se oskrba z vodo izloči iz direktive o koncesijah ter umakne iz pogajanj o trgovinskih sporazumih, kot sta TTIP in CETA. Da so lahko svoje zahteve predočili uradnikom v Bruslju, so morali zbrati več kot milijon podpisov v sedmih različnih državah EU. Zbiranje podpisov se je zaključilo pri številki 1,8 milijona. Vendar je bilo mnenje evropskih državljanov povoženo.
V Evropskem parlamentu se je glede pobude evropskih državljanov za pravico do vode (European Citizen’s Initiative on the Right2Water) pri amandmaju št. 9 glasovalo o črtanju odstavka št. 47, ki govori o IZKLJUČITVI vodnih virov iz pogajanj o trgovinskih sporazumih. In kako so glasovali slovenski evropski poslanci? Da se voda izvzame iz trgovinskih sporazumov TTIP in CETA (torej da voda ni predmet manipulacij) so glasovali dr. Igor Šoltes, Ivo Vajgl in Franc Bogovič. Ti štirje pa so se glasovanja vzdržali: Milan Zver, Patricija Šulin, Romana Tomc in Alojz Peterle. Zakaj?! In kaj počnete v Bruslju, vrli poslanci? Veliki trgovci z vodo se zanimajo tudi za naše vodne vire. Na vprašanje aktivistov, kaj se dogaja s postopkom glede vpisa pravice do vode v ustavo, je eden od poslancev preko e-pošte odgovoril: »Vpis vode v ustavo je v proceduri v parlamentu, in sicer v fazi, ko strokovna komisija pripravlja svoje stališče o načinu vpisa.« In to ‘stališče’ pripravljajo že od leta 2014!!!
Če bosta letos podpisana sporazuma TTIP in CETA, se lahko poslovimo od svojih naravnih virov. Velika verjetnost je, da bodo multinacionalke najbolj pritiskale na šibke države v težavah. Ukrepati je treba, dokler je še čas! Slovenske vode niso več 100-odstotno naše. Z nakupom skupine Laško je Heineken dobil zelo veliko dobre vode: v Ljubljani štiri vrtine (V-3, V-4, V-6 in V-8), ki jih lahko izkorišča do leta 2035 in iz njih načrpa kar 118 litrov vode na sekundo! Poleg tega še osem vrtin v Laškem – vse to predstavlja 60 % slovenske vode za živilsko industrijo. Hrvaški Atlantic group, sedanji lastnik Droge – Kolinske in znamke Donat Mg, ima danes v Sloveniji pravico do izkoriščanja štirih vrtin do leta 2035. Če upoštevamo še prodano Radensko, je danes od skupaj 29 vrtin v Sloveniji 17 največjih in najkakovostnejših v lasti tujih korporacij.
V Sloveniji se je letošnjega 30. januarja organizirala Civilna iniciativa »ZA SLOVENIJO IN SVOBODO«, katere namen je s pomočjo podpisov državljanov doseči, da se neodtujljiva pravica do vode določi kot ČLOVEKOVA PRAVICA, ZAPISANA V USTAVI. Do 13. februarja 2016, ko pišem ta članek, jo je v pičlih dveh tednih podpisalo že skoraj 23.000 Slovencev. Ste ali boste med njimi tudi vi?
Čeprav je denar sveta vladar, je vendarle jasno, da ne gre samo za posel in zaslužke. Monopol nad vodo pomeni obvladovanje ljudi in celih držav, saj pitno vodo vsi potrebujemo za življenje. Voda je naravna dobrina, ustvarjena za vse, ki živimo in rastemo na planetu Zemlja, zato bi morala biti brezplačno dostopna vsakomur. Kako lahko dopustimo, da si to življenjsko pomembno dobrino lasti le peščica!?!
Nives Mahne Čehovin
