Ker smo sredi poletja in so v teh dneh, ko se ta prispevek piše, temperature krepko čez trideset, je za marskikoga odločitev skrajšati svoje lase ali jih celo obriti pravo olajšanje. Lasje so, vsaj tako mislimo, nežive roževinaste »nitke«, ki so za razliko od drugih dlak po telesu pač nekoliko daljše in lepše. No, obenem nam pozimi grejejo glavo in jo ščitijo pred vetrom, poleti pa pred sončnimi žarki. Brez prevelikega razmišljanja jih umivamo z agresivnimi šamponi, nanašamo nanje različne preparate, gele, lake za lase, jih barvamo z barvami, polnimi kemikalij, pršimo z laki za lase, »likamo«, kodramo in še kaj bi se našlo. Veliko je odvisno tudi od načina življenja in modnih smernic. Pa vendar so v nekaterih kulturah lasje zelo cenjeni, tudi pri moških – in tam si pustijo rasti daljše lase. Gre res samo za drugačno kulturo? Pa poglejmo …
V času vietnamske vojne so ameriški znanstveniki prišli do zanimivega odkritja, o katerem javnost ne ve veliko. Ali je ta informacija resnična ali ne, je težko potrditi. Najmanj, kar lahko rečemo, je to, da obstaja neka »logika«, da imajo deli našega telesa tudi kakšno funkcijo, ki ni zmeraj tako očitna. Če se vrnemo k zgodbi, je torej v zgodnjih 90. letih prejšnjega stoletja psiholog, zaposlen v bolnišnici za vojaške veterane, veliko let zdravil vietnamske veterane, ki so trpeli za posttravmatsko stresno motnjo. Pri svojem delu je skupaj s kolegi imel dostop do raziskav, ki jih je naročila ameriška vlada, in obsežne dokumentacije z rezultati. Tako psiholog kot njegovi sodelavci so si kmalu pustili rasti daljše lase in brade, vodstvo bolnišnice pa jim je to dovolilo, kar je bil svojevrsten fenomen. Naposled so izsledki raziskav pricurljali v javnost in zgodba je dobila svoj smisel.
Skratka, v času vietnamske vojne so ameriške vojaške sile poslale posebne enote, naj prečesejo vse rezervate z Indijanci in rekrutirajo najboljše stezosledce. Iskali so vzdržljive mlade Indijance, ki so se znali neslišno premikati po težkem terenu in tako zasledovati »plen«. Mladeniče z izjemnimi sposobnostmi sledenja so zatem natančno testirali in skrbno izbrali najboljše med njimi. Popisali so njihove sposobnosti in jih v vojno poslali kot specialce za sledenje in preživetje. Na terenu pa je prišlo do presenetljivega zasuka, njihove osupljive sposobnosti so kar naenkrat izginile in nič bolje se niso odrezali kot navadni vojaki. Zaradi neuspešnih akcij in žrtev v spopadih so vojaške oblasti naročile nove raziskave, da zadevi pridejo do dna. Pri ponovnem testiranju so indijanski stezosledci vsi po vrsti zagotavljali, da so po obveznem vojaškem striženju izgubili svoj »šesti čut«, niso mogli več »začutiti« sovražnika, na intuicijo se niso mogli več zanesti in niso uspeli več brati subtilnih znamenj oz. dostopati do nadčutnih informacij. Zato je inštitut rekrutiral še več Indijancev, pustili so jim dolge lase in jih testirali. Meritve so izvajali tudi v parih, tako da so enemu pustili dolge lase, drugega pa ostrigli. Rezultati so bili vsakokrat enaki: možje z dolgimi lasmi so ohranili svoje sposobnosti, postriženi pa so bili neuspešni. Testirali so jih tudi tako, da so stezosledce odpeljali v gozd, kjer so izmučeni od vojaških vaj zaspali. Ko se je »sovražnik« približeval, so tisti z dolgimi lasmi občutili »nevarnost« in skočili pokonci že takrat, ko je bil »sovražnik« še precej daleč in ga z običajnim sluhom ni bilo mogoče slišati. Prav tako so imeli boljše reflekse in so zlahka ugotovili, kateri od »sovražnikov« jih bo napadel in kateri ne. Nato so v poskusu vse Indijance postrigli na kratko in nihče več ni opravil testiranja. Njihove zaznave niso bile več zanesljive. Od takrat naprej so bili stezosledci v ameriški vojski edina izjema, ki se je izognila obveznemu vojaškemu striženju – pravzaprav so bili dolgi lasje zanje obvezni.
Telo sesalca se je razvijalo več milijonov let. Sposobnosti preživetja tako ljudi kot živali se včasih zdijo skoraj nadnaravne, znanost pa ves čas odkriva nove in nove. Lasje naj bi bili zelo subtilen podaljšek živčnega sistema, kot nekakšne »tipalke« ali »antene«, ki prenašajo informacije do možganskega centra – neokorteksa, možganskega debla in limbičnega sistema. Prenos poteka tudi v nasprotni smeri, saj so meritve s Kirlianovo fotografijo pokazale elektromagnetno valovanje v laseh.
Kratki ali obriti lasje naj bi torej znižali senzibilnost, zaznave, intuicijo in še kaj … Zanimivo bi bilo to še malo bolj raziskati.
Znano je dejstvo, da si domorodni ameriški Indijanci niso brili brade in brkov, saj niso bili poraščeni z dlakami po telesu, imeli pa so seveda čudovite dolge lase. Svoje sovražnike so skalpirali, da si ti tudi v onostranstvu niso mogli pomagati z lasmi. Vemo tudi, da je v starih časih striženje celo veljalo kot »kazen« za kriminalce. Ko so ljudi zasužnjevali, so jim najprej ostrigli lase kot znak suženjstva. V starodavnih časih je tudi veljalo, da ima ženska z daljšimi in bolj valovitimi lasmi večje psihične sposobnosti. Ko je Džingiskan osvojil Kitajsko, je zaukazal, naj si vse ženske postrižejo lase, vendar so morale imeti z lasmi pokrito čelo – tako naj bi jih še bolj pokoril in naredil poslušne. Duhovni učitelji so prepričani, da so človeški lasje tisto mesto, kjer shranjujemo presežek energije ali či v našem telesu. Zakaj pa ne? ☺
Indijski jogiji si mokre lase sušijo na soncu, da absorbirajo sončno energijo, nato si jih zjutraj spletejo v okrogel svitek na temenu, zvečer pa spet razčesejo. Konic ne strižejo, ampak jih mažejo z oljem, da se ne razcepijo. Jogijska modrost pravi, da so lasje čudovito darilo narave, saj pomagajo dvigati raven energije kundalini (ustvarjalna življenjska energija) v telesu, zaradi česar se izboljšajo vitalnost, intuicija in umirjenost. Yogi Bhajan je zapisal: »Naše modne zapovedi glede pričesk so morda samo trend, če bi pa lase malo bolje preučili, bi lahko ugotovili, da se odrekamo enemu od najpomembnejših virov energije za vitalnost.« Lasje naj bi se obnašali kot »sprejemniki« kozmičnih sil, zato so nekateri prepričani, da je prav to razlog, da je veliko dobrih znanstvenikov imelo daljše lase, na primer Isaac Newton in Albert Einstein.
Torej, poletje je čas sprostive, letošnjo jesen pa si morda ne bi bilo odveč pustiti malo daljšo pričesko. Daljši lasje so tako in tako spet v modi. Moški, ki jih je narava prikrajšala za bujne lase, imajo še eno možnost več, saj si lahko omislijo brke in brado. ☺
Tudi v svetopisemski zgodbi Samson zaupa Dalili: »Če me ostrižejo, me bo zapustila moja moč in bom oslabel in bom kakor vsak drug človek.« Ko je Dalila pustila, da je zaspal na njenih kolenih, je poklicala moža in dala ostriči sedem kodrov na njegovi glavi. Tako ga je oslabila in njegova moč ga je zapustila.
Prevedla in priredila: Nives Mahne Čehovin
(Viri: www.quantumbalancing.com/spiritualhair.htm, www.biblija.net in druge internetne strani)
Indijski jogiji si mokre lase sušijo na soncu, da absorbirajo sončno energijo, nato si jih zjutraj spletejo v okrogel svitek na temenu, zvečer pa spet razčesejo. Konic ne strižejo, ampak jih mažejo z oljem, da se ne razcepijo. Jogijska modrost pravi, da so lasje čudovito darilo narave, saj pomagajo dvigati raven energije kundalini (ustvarjalna življenjska energija) v telesu, zaradi česar se izboljšajo vitalnost, intuicija in umirjenost. Yogi Bhajan je zapisal: »Naše modne zapovedi glede pričesk so morda samo trend, če bi pa lase malo bolje preučili, bi lahko ugotovili, da se odrekamo enemu od najpomembnejših virov energije za vitalnost.« Lasje naj bi se obnašali kot »sprejemniki« kozmičnih sil, zato so nekateri prepričani, da je prav to razlog, da je veliko dobrih znanstvenikov imelo daljše lase, na primer Isaac Newton in Albert Einstein.
